Gregor Aljančič iz Jamarskega društva Carnium Kranj naj bi s projektom Raziskovanje in dokumentiranje kranjskih rovov storil prvi korak k javni predstavitvi teh objektov in projekt predstavil celo na zloženki. Vse skupaj je plačala Mestna občina Kranj.
Slavnostna predstavitev se je odvijala 3. novembra 2006 v avli Mestne občine Kranj in pod pokroviteljstvom prejšnjega župana Mohorja Bogataja. Medtem, ko so v avli redki obiskovalci vzdihovali ob romantičnih fotografijah in ploskali smelemu, izvirnemu projektu, se je avla občine kranj ovila v gosto meglo. Žal megle takrat ni opazil nihče od prisotnih.
Na razstavi Podzemlje Kranja v avli MOK je v knjigi vtisov vpisan naslednji zapis, ki takoj vzbudi močan dvom v resničnost Aljančičevih trditev:
"Rove pod Kranjem smo člani Društva za raziskovanje jam Kranj izmerili in narisali načrte za potrebe civiline zaščite leta 1974. Glavno čiščenje vhodnih rovov smo opravili v letih 2000 do 2005 pod akcijo Očistimo Kranj. Lahko bi bili toliko pošteni in to omenili v zgibanki, Predsednik društva za raziskavo jam Kranj Davo Preisinger"
Ogorčenje je več kot utemeljeno, saj je to društvo rove čistilo nekaj let. Ko je bilo vse v glavnem počiščeno in so ostale le še montažne konstrukcije, je v hitri akciji vskočilo jamarsko društvo Carnium, kar lepo pokasiralo za odpadno železo in aluminij, za nameček pa z objavami v lokalnih medijih zavajalo javnost z lažjo, da so rove očistili oni.
DZRJ Kranj je rove čistilo v nameri, da v njih spet prične voditi obiskovalce. To so počeli še preden so bila v rovih gojišča šampinjonov. V letu 2003 so re pričeli z vodenjem kranjčanov na brezplačne oglede rovov. Zanimanje ljudi za te oglede, je presenetilo prav vse. Z Zavodom za turizem Kranj in Mestno občino Kranj so se že leta 2004 poizkušali dogovoriti za sodelovanje pri izdaji zloženke o kranjskem podzemlju in o načrtovanem snovanju Odbora za ustanovitev jamarskega muzeja v Kranju. To dejavnost namerava DZRJK umestiti v kranjsko podzemlje. Namero je grobo prekinil prejšnji župan, Mohor Bogataj, ki jim je septembra 2006 enostavno prepovedal vodenje v rove, zamenjal ključavnice, ključe pa prepustil Carniumu.
Novembra 2006 je Carnium pripravil razstavo "Podzemlje Kranja", izdal zloženko o kranjskem podzemlju in napovedal "obetaven" raziskovalni projekt že davno znanega in raziskanega. Akterji so pri predstavitvi svojega projekta enostavno prezrli delo DZRJK, ki to področje raziskuje že več kot 50 let. DZRJK je že raziskalo in dokumentiralo prav vse tiste podzemne objekte v katere je usmerjena Carniumova meglena raziskava in še veliko drugih, ki jih Carnium "še ni odkril"...
Pogled v zgodovino
Društvo za raziskovanje jam Kranj (DZRJK) je pričelo z delovanjem leta 1954. V letu 1974 pa so se končale še zadnje raziskave in dokumentiranje umetnih podzemnih objektov na območju takratne občine Kranj. Tudi kataster teh objektov je že obstajal. Gregor Aljančič je bil takrat star 4 leta.
Društvo je prav v letih 1974 - 1980 doživelo največji razcvet. Ta leta so bila prelomna za slovensko jamarstvo. Tehnični sistemi raziskovanja brezen so nenadoma, preko noči, postali zastareli. Nastopilo je novo obdobje vrvne tehnike, ki je omogočila raziskovanje globokih brezen majhnim skupinam jamarjev.
Prav zaradi uporabe nove tehnike, so bili rezultati raziskovanj v letu 1978, naravnost izjemni. DZRJK je odkrilo Brezno pri Leški planini na Jelovici, ki je že pol leta po odkritju z globino 536 m postalo tretje najglobje brezno v takratni Jugoslaviji. Zaradi pomembnosti in s tem odmevnosti tega odkritja se je članstvo v društvu hitro podvojilo. DZRJK je takrat raziskovalo jame na Gorenjskem, v Alpah, vodilo raziskovanje globokih brezen na Kaninu, odkrivalo jame na jadranskih otokih, na Velebitu, v Liki, Srbiji in Črni Gori, sodelovalo pri snemanju več dokumentarnih filmov s TV Lubljana in TV Beograd itd.
Kmalu po letu 1990 je predsednik društva postal Gregor Aljančič in čas velikih odkritij je nepreklicno minil. Denarja za raziskovanje kar naenkrat ni bilo več, novih odkritij posledično tudi ne. Tradicionalno sodelovanje in kontakti, ki predsedniku niso bili pogodu, so se prekinili. Zanimanje medijev je splahnelo, članstvo pa usahnilo na minimum. V DZRJK je ostalo le še nekaj najbolj zagnanih. Pričelo se je mračno desetletno obdobje intrig in spletkarjenj, izključevanj, pogostih zasedanj disciplinske komisije, za nekatere izbrance pa tudi pogostitev, izletov in potovanj na klubske stroške, ki pa razen zvenečega naziva "Jamarska odprava" ali celo "Slovenska jamarska odprava" z osnovno idejo jamarstva niso imela kaj dosti skupnega.
Leta 2000 je Gregor Aljančič "odkril" kranjske rove. S sivimi glavami iz DZRJK, ki so rove dobro poznali, se je sprehodil po njih in ves zagret poslušal, kako so razpravljali o jamarskem muzeju, o tem kje in kako bodo postavljeni te in oni minerali, kje bodo naredili plezališča za obiskovalce, kje bo multivizija, kje bo predstavljena gradnja rovov, kje bo vivarij ...
Leta 2002 je po mizi udaril starosta kranjskih jamarjev Davorin Preisinger. "Tako ne gre več," je rekel, "v takem vzdušju ni mogoče ničesar narediti!"
Nekega zimskega večera konec leta 2002 se je na skupščini DZRJK nehala 10 letna vladavina Gregorja Aljančiča, DRZJK pa se je razklalo. Izletniški del članstva je potegnil z Aljančičem, jamarski pa s svojim starosto.
Dan kasneje je novoizvoljeno vodstvo prišlo v prostore DZRJK in onemelo. Opreme v skladišču je ostalo bore malo, pa še tista stara in v odpisu. V sicer polni omari z dokumentacijo pa je zevala velika luknja. Manjkala je skoraj vsa dokumntacija iz časa Aljančičeve vladavine. Podatki v mapah, ki so ostale pa pripovedujejo, kako si je dolgoletni predsednik precej društvenega denarja pobasal v žep. Gregor Aljančič je opremo vredno več milijonov SIT, ki jo je vzel v DZRJK odnesel v najete prostore na Gregorčičevi 8 v Kranju. Seveda je spraznil tudi bančni račun. Tako se je rodilo Jamarsko društvo Carnium Kranj.
Članstvo v DZRJK pa se je ponovno razklalo, del članstva je zahteval pregon za Aljančiča, del pa je bil proti temu. Ti slednji so prevladali, zato je DZRJK zapustilo še nekaj ključnih članov. V letu 2003 se je DZRJK znašlo v nezavidljivem položaju, opreme ni bilo, vsi denarni dotoki pa so se preusmerili na Carnium.
DZRJK je doživelo hude čase, preživelo in se preporodilo a kljub temu ohranilo namen in vrednote zaradi katerih je bilo pred 52 leti ustanovljeno. Novi člani pa so počasi prihajali in ostajali. V DZRJK je po dolgih letih spet zavladalo ustvarjalno in raziskovalno delovno vzdušje. Prva manjša odkritja so že tu. Tudi večja bodo še prišla. Redke preostale sive glave med novo generacijo mladih jamarjev danes izpolnjujejo le še mentorsko poslanstvo. Kmalu tudi to ne bo več potrebno.
Kranjski jamarji zdaj spet hodijo tja, kamor človeška noga še ni stopila!